Že leto in pol pred tem sem spremljala delo Zorane Živić, znane tudi kot Zoki.art. Njena pravljična dela, polna detajlov in nežnih barv, so mi vedno vzbujala prijetne občutke. Ko se je porodila ideja o majicah Mestna kolesarka in Mestni kolesar, mi je bilo takoj jasno, da jo bom kontaktirala. V naslednjih dneh se je oglasila pri nas v trgovini. Začeli sva ustvarjati lik, jaz z besedami, ona na papirju.
Intervju razkriva ustvarjalni njen notranji svet, njene navdihe in okolje, v katerem njene ilustracije nastajajo, ter pojasnjuje, kako se njena umetnost povezuje z mestnim življenjem in trajnostno mobilnostjo. Z njo se pogovarjam o ustvarjalnem trenutku, ritualih pred risanjem, izbiri barv in motivov ter o tem, kako njene ilustracije podpirajo sporočila o okolju in participaciji v mestu. Sooča se z vprašanji o njenem delovnem ritmu, duhu sodelovanj z Newbike ter o tem, kaj ji pomeni biti vzor mladim umetnikom.
Uživajte v branju!
O majhni deklici, ki je odkrivala svoj velik talent
Verjamem, da sta že vaša starša zgodaj odkrila vaš talent in uživala v vašem ustvarjanju od mladih nog. Kakšne spomine imate na to zgodnje obdobje?
Moja starša sta se zavedala, da rada ustvarjam, vendar za to v družini nisem imela posebne podpore. Izhajam iz zelo naravoslovno usmerjene družine, zato sta tudi nasprotovala moji želji, da bi se po končani gimnaziji vpisala na akademijo. Namesto tega sem se vpisala na študij matematike – kar se, seveda, ni najbolje izšlo. Odločila sem se, da se za nekaj časa zaposlim, potem pa sem se po nekaj letih na skrivaj vpisala na likovno pedagogiko. Hotela sem imeti pedagoško izobrazbo – za vsak primer, če bi se res izkazalo, da se od umetnosti ne da živeti, kot sta verjela moja starša. Ko sem opravila sprejemne izpite, sem doma povedala, da je to to – da grem po svoji poti Zoki.art.
Se morda spomnite, kdaj ste se prvič zavedali, da ste umetniška duša in da je to vaše poslanstvo?
Iskreno, ne vem, kdaj natančno. To mi je bilo vedno blizu. Rada speljem stvari, ki si jih zamislim – očitno je bila umetnost ena tistih, ki sem jih enostavno morala izpeljati do konca. Že po srednji šoli sem se začela usmerjati bolj profesionalno in sem vedela, da bom nekoč delala na tem področju.
Od ideje do ilustracije
Kako je potekala vaša pot po končanem izobraževanju?
Končala sem likovno pedagogiko. Po diplomi sem odprla s.p. – vedela sem, kaj si želim početi, in hkrati, da ne bom delala v prosveti. Začela sem objavljati svoje ilustracije na družbenih omrežjih in odprla Etsy trgovino, ki je zelo priljubljena med umetniki in rokodelci. Ko mi to ni bilo več dovolj, sem ustvarila svojo spletno stran in trgovino.
Vmes sem ilustrirala nekaj slikanic in začela sodelovati s papirnicami ter trgovinami po Sloveniji, ki so v svojo ponudbo vključile moje izdelke. Ljubezen do ilustriranja je bila vedno na prvem mestu, vendar mi je bilo hkrati pomembno, da od tega lahko tudi dobro živim.
Kako bi opisali svoj risarski trenutek, ko veste, da je ideja prava?
Ko mi nekdo pove, kakšno ilustracijo si želi, si jo takoj začnem prevajati v slike. Če jo lahko takoj vidim pred sabo, potem vem, da je prava. Recimo – ko sem prejela tvoj mail, čeprav se še nisva poznali in nisem vedela veliko o projektu, razen da gre za kolesarjenje, sem si takoj predstavljala kolesarko in pomislila: “Ja, to pa bi, ane.” Že takrat, v samem začetku, sem vedela, da je ideja prava.
Katero glasbo najraje poslušate med delom in zakaj?
Največkrat poslušam klasično glasbo ali pomirjujoč jazz. Takšna glasba se lepo zlije z ilustracijami, ki jih ustvarjam – te so lirične, nežne in rahločutne. Zvok mora biti v sozvočju z mojim svetom barv in linij.
Imate kakšen ritual pred začetkom ustvarjanja?
Vedno si moram vse do zadnje podrobnosti pospraviti. Ne morem delati v neredu – prostor mora biti čist in urejen.
In verjetno je tega pospravljanja kar veliko?
Ja, glede na to, da delam od doma in da imamo doma tri otroke, je za pospravljati vedno! (smeh)
Imate kakšne posebne navade med ustvarjanjem – ritual, s katerim negujete barvni občutek?
Zelo težko sedim dlje časa, zato na vsakih petnajst minut vstanem od mize. Ne predstavljam si, da bi več ur sedela pri sliki brez premora. Potrebujem gibanje, da ohranim energijo in svež pogled.
O Zorani, Zoki.artu, njenih delih in slogu
Kateri ustvarjalni projekt vam je najbolj pri srcu?
Po mojem – koledar. To je moj osebni projekt vsako leto. Sama si postavim omejitve, nimam naročnika, in pri tem se ne oziram na želje drugih, ampak sledim izključno svoji želji po eksperimentiranju in raziskovanju. Ta projekt je vsakič najprej namenjen meni.
Je letošnji koledar že nastal in kje ga lahko kupimo?
Trenutno je v tisku, na voljo bo v moji spletni trgovini Zoki.art.
Če bi izbrali eno barvo, ki opisuje vaš ustvarjalni ton, katera bi bila?
Nikoli nisem razmišljala v smeri ene barve. V svojih delih iščem odnose med barvami. Vsaka slika ima sicer prevladujoč ton, a brez druge barve, ki jo dopolnjuje ali izziva, to ni to.
Katere umetnike ali knjige bi izpostavili kot svoj navdih?
Kot večino otrok me je navduševala Jelka Reichman. Njene ilustracije so tople, domače; ko jih gledaš, čutiš otroka, njegovega duha in izraze. V njenih likih najdem tudi vse tri svoje otroke – kot bi jih portretirala.
Zelo blizu mi je tudi japonska umetnost nihonga – vse tisto, kar prehaja iz papirja v zrak, megličasti prehodi, poetične barve. To me vedno pomirja. Na drugi strani pa občudujem popolno nasprotje – islamsko miniaturo in dekor, bogato s cvetjem, detajli in zlatom. Oboje je poezija, le v drugačnem jeziku.
Če bi lahko ustvarili serijo ilustracij za katero koli mesto na svetu, katero bi izbrali?
Težko izberem samo eno, a verjetno bi izbrala pravljična in orientalska mesta – Buharo, Shiraz, Isfahan, Saano… to so mesta iz arabskih pravljic, “čipkasta mesta”, ki so mi zelo blizu.
Pet besed, ki najbolje opišejo vaš slog?
Pravljična, lirična, poetična, nežna, ženska.
Kateri vaš projekt vas najbolj predstavlja?
Vsi. V nobenem projektu ne moreš izključiti sebe in svoje osebnosti. Vedno si prisoten v vsem, kar ustvariš.
Sodelovanje z Newbike
Kakšna je bila kemija, ko ste prvič stopili v stik z nami?
Ko si me kontaktirala, sem ravno zaključila en večji projekt in si rekla, da bom do konca leta vzela pavzo. A ko sem videla tvoj mail, sem si mislila: “A, to pa bi delala!” Že sama vsebina mi je bila všeč in takoj sem imela vizijo kolesarke.
Kako je bilo videti svoje ilustracije v središču promocijske kampanje?
Na začetku sploh nismo vedeli, kam bo to šlo! Še zdaj malo procesiram. Dober občutek je ustvariti nekaj, kar ima pomen in razsežnost. Vse skupaj me je navdalo z neko pozitivno tremo.
Kaj vam pomeni, da vaš lik postane del gibanja za trajnostno mobilnost?
Zelo veliko. Rada sodelujem pri projektih, kot sta majici Mestna kolesarka in Mestni kolesar, ki imajo smisel in sporočilo – da niso le dekoracija, ampak nosijo zgodbo in vrednote.
Kako vidite vlogo ilustracije pri spodbujanju trajnostne mobilnosti?
Ilustracija je izjemno učinkovit medij. S podobo lahko ujameš pozornost ljudi hitreje kot z besedilom. Je hiter, neposreden in čustven način komunikacije.
Če bi imeli eno temo ali besedo, ki bi jo poslali mestu kot sporočilo?
Rože. (smeh)
Zorana in mestno kolesarjenje
Kakšen odnos imate do mestnega kolesarjenja?
Težko si predstavljam življenje brez mestnega kolesa. Iskreno – ne vem, kako bi drugače funkcionirala.
Kako pogosto se vozite s kolesom?
Vsak dan.
Kaj vse opravite z njim?
Vse: grem v trgovino, k frizerju, dostavljam izdelke v trgovine. Kolo je moje edino prevozno sredstvo v mestu.
Kako s kolesom dostavljate izdelke?
Na kolesu imam košare – že precej zdelane, ker so papirnati izdelki težki. Imam pa tudi prikolico, če imam večje število paketov. Če se le da, je ne uporabljam, ker je okorna, a je vseeno zelo priročna.
O ilustracijah za Newbike, ki krasijo majici Mestna kolesarka in Mestni kolesar
Kaj vas je najbolj navdušilo pri liku Mestne kolesarke?
Celotna ideja je bila taka, kot da bi bila moja.
Cvetlični oblaki okoli okvirja kolesa so zelo značilni. Kaj predstavljajo?
Ti oblaki so kot energija – del tebe, tvoj notranji svet, ki ga žariš navzven. Ta motiv se pri meni pogosto ponavlja.
Skriti detajl?
V sprednji košari se med cvetjem skriva angelček – ni ga lahko opaziti, a je tam.
Kakšen je vaš vtis o moški ilustraciji Mestnega kolesarja?
Zdaj, ko jo vidim v končni obliki, mi je enkratna. Sprva sem imela izziv – moje risbe so poetične in ženstvene, zato je bilo težko ustvariti nekaj, kar bo moški dejansko nosil. Naredila sem raziskavo in ko sem ujela pravi ton, je bilo to to.
Kaj pravi vaš mož, ko jo nosi?
Navdušen je! Všeč mu je, ker se kljub bolj tehničnemu videzu ohrani tisti vesel, igriv element, ki je zame značilen.
Kaj vam je najbolj všeč pri samem dizajnu moške ilustracije?
Kontrast – med grafičnim, tehničnim delom okvirja in živostjo koles, ki prinašajo energijo in gibanje.
Ste uporabili kakšne reference?
Ne iz mesta, sem pa naredila svojo mini raziskavo: kolesa, kolesarji, obstoječi motivi na majicah … Skratka, domačo nalogo sem opravila.
Kako ste ohranili harmonijo med žensko in moško ilustracijo?
To ni bilo načrtno – preprosto pride iz iste roke, zato se ilustraciji naravno ujemata. Ženska nosi svojo ženstveno energijo, moška pa svojo – in skupaj tvorita lepo celoto.
Nasvet za mlade umetnike
Če želiš živeti od umetnosti, moraš razumeti, da je ustvarjanje le majhen del celote – morda 10 %. Preostalo so marketing, administracija, finance … Ustvarjanje je privilegij, a da lahko deluješ kot samostojni umetnik-podjetnik, moraš obvladati še vse drugo. Obstajajo različne poti, jaz pa poznam to – podjetno, samostojno kot Zoki.art.
Zaključek
Bilo mi je v veliko zadovoljstvo sodelovati pri tem projektu. Zelo sem hvaležna, da sva se spoznali in da sem imela priložnost sodelovati, ker mi je vsebina res pisana na kožo.
Hvala tudi tebi – želim ti veliko ustvarjalnih trenutkov po tvoji meri, tako v ilustraciji kot v vseh tvojih življenjskih vlogah: mame, žene, prijateljice, podjetnice in umetnice.
Zapisala: Barbara Arh
Foto: Mateja J. Potočnik
Bis, za vas in za našo dušo.
Spodnja fotografija je nastala med fotografiranjem intervjuja, kjer je fotografinja Mateja J. Potočnik dodala veliko dobre volje. Hvala! Lep spomin, ki bo ostal za vedno.
